Listje rumeni,
ko sprehajam se.
Za mano dolga pot,
spet leto mimo je.
Ponosno se ozrem
srce mi vedet’ da:
200 let že sanjam
trenutke, kot je ta.
Trud vseh prednikov
po žilah teče mi.
B’le so zmage in tud padci,
a to me le krepi.
Vem, tu so moje korenine,
vse tja do Triglava.
200 let že sanjam
trenutke, kot je ta.
V jutri se zazrem,
ogenj v srcu imam.
Ko vidim tvoj nasmeh,
vem, da ne bom tam sam.
Poln ponosa zakričim,
da odmeva do neba:
Še 200 let naj sanjam
trenutke, kot je ta.