Listje rumeni,

ko sprehajam se.

Za mano dolga pot,

spet leto mimo je.

Ponosno se ozrem

srce mi vedet’ da:

200 let že sanjam

trenutke, kot je ta.

Trud vseh prednikov

po žilah teče mi.

B’le so zmage in tud padci,

a to me le krepi.

Vem, tu so moje korenine,

vse tja do Triglava.

200 let že sanjam

trenutke, kot je ta.

V jutri se zazrem,

ogenj v srcu imam.

Ko vidim tvoj nasmeh,

vem, da ne bom tam sam.

Poln ponosa zakričim,

da odmeva do neba:

Še 200 let naj sanjam

trenutke, kot je ta.